Klasiki Štirih stebrov Usode

Ključna in naprednejša dela Štirih stebrov Usode (ali Štirih stolpcev Usode) so za enkrat še vedno prisotna zgolj v kitajskem jeziku in njihovih vsebin razen pri tistih redkih ljudeh, ki znajo brati srednjeveška kitajska besedila, na Zahodu ne poznamo. Med ohranjenimi klasičnimi deli so omenjena nekatera ključna.

Li Xu Zhongova knjiga koledarske Usode (Li Xu Zhong Ming Xu) ali krajše Knjiga koledarske Usode (Ming Xu)- je zelo staro delo iz časov dinastije Tang. Knjigo je verjetno napisal že mojster Li Xu Zhong okrog leta 830. Avtorstvo ključnih delov te knjige je po tradiciji pripisano modrecu Gui Gu Ziju iz časa Vojskujočih se držav (5. -3. stoletje pr.n.š.). Temu ne smemo dajati nobene teže, ker so s takšno poneverbo Stebrom Usode hoteli pripisati častitljivo starost. V času Gui Gu Zija npr. sploh niso uporabljali letnega stebra. To delo pa obenem verjetno vseeno odraža tudi dognanja mojstrov iz časov neposredno pred Li Xu Zhongom, morda npr. dognanja slavnega mojstra Yi Xing-a (okrog 700 n.š.). Knjiga koledarske Usode je najstarejše ohranjeno delo o metodi Treh Usod (San Ming), vendar se je ohranilo le preko mnogih predelav in dodajanj. Knjiga koledarske Usode je zaradi tega notranje nekonsistentna, ker meša pravila stare in nove šole. A prav na osnovi tega in na podlagi vzporednega zgodovinskega vira je mogoče izluščiti približno strukturo prvotnega priročnika. Prvotna zasnova se ukvarja le z letnim, mesečnim in urnim stebrom. Uporablja tudi Nayin nivo in Dvanajst palač življenjskega cikla. Li Xu Zhong je tudi že uporabljal obdobja Yun (obdobja sreče). Obenem je najbolj verjetno, da je glavni poudarek ostal na letnem stebru, kajti v  nasprotnem primeru je bilo takšne stebre po stari šoli nemogoče razlagati, nova (Zi Pingova) šola pa se je rodila šele več kot stoletje kasneje. Dan se je po pristopu stare šole verjetno določal z začetkom ure Zi (ob 23:00), meseci verjetno predvsem lunarno (desetletna Yun obdobja imajo analogijo z lunarno desetmesečno nosečnostjo), a leta morda že solarno. V kasnejših predelavah se v knjigi omenja tudi urni steber, glavni poudarek pa se prenese na dnevni steber. Knjiga koledarske Usode je imela velik vpliv na razvoj različnih šol Treh Usod (Zi Pingova šola, šola San Xi, šola Mang Pai).

Ohranjeno je tudi delo Lao Lu Zi San Ming Xiao Xi Fu. V redakciji z vsemi komentarji ni moglo nastati pred začetkom 12. stoletja in nedvomno pripada času dinastije Song. Glede na vulgarni slog pisanja osnovno delo verjetno predstavlja zapis pouličnega razlagalca Usode. Za nas pa je zanimiv predvsem komentar, ki je pripisan Xu Zi Pingu, čeprav je možno, da bi ga napisal tudi kak njegov učenec. Da gre za resnično najstarejšo obliko Zi Pingove šole iz časa okrog leta 1.000, ne razberemo samo iz pripravljenosti avtorja/avtorjev tega zapisa komentirati zapis pouličnega (nekvalificiranega, cenenega) razlagalca Usode, ampak tudi po tem, da se je koncept združevanja yina in yanga s petimi elementi šele pričel razvijati (šele kasneje iz tega nastane Deset božanstev- sam avtor komentarja pa tega koncepta še ni razvil do konca). Lao Lu Zi San Ming Xiao Xi Fu poleg urnega stebra že omenja tudi steber spočetja in se spušča v obravnave trkov, kazni in združitev.

Verodostojni zapisi svetlečega žada (Yu Zhao Ding Jin Jin) so nastali vsaj do konca obdobja dinastije Song (do druge polovice 13. stoletja). Tudi ta knjiga se je ohranila do današnjih dni. Iz nje je razvidno, da so zelo poudarjali uporabo vsebovane note (Nayin) in letni steber. Knjiga že razkriva zelo kompleksno poznavanje medicinskega Bazija.

Kasnejši viri poročajo, da naj bi mojster Xu Da Sheng v času dinastije Song napisal deli Ding Jin Lon in San Ming Yuan Yuan Zhu. Vsebina teh del ni jasna, prav tako pa tudi ne njihovo resnično avtorstvo. Xu Da Sheng je živel v zadnjem obdobju dinastije Song. Nekateri delo San Ming Yuan Yuan npr. pripisujejo kar samemu Xu Zi Pingu ali pa Li Jin-fuju, izdajatelju iz časa dinastije Yuan. Knjiga San Ming Yuan Yuan Zhu verjetno nosi ime dinastije Yuan šele zaradi tedanje aktualne izdaje. Prav tako ni jasno ali delo Yuan Yuan, ki ga navaja ter deloma povzema delo Sotočje treh koledarskih Usod, dejansko ustreza knjigi, ki jo pripisujejo Xu Zi Pingu oziroma Li Jin-fuju. Posebej velja omeniti, da v času mongolske dinastije Yuan lahko pričakujemo nastajanje knjig s popačeno vsebino, da bi z njo mongolskim vladarjem predajali neuporabne tehnike in tako oslabili njihovo oblast.

Posebnega pomena je delo Morska globina po Zipingu (Yuanhai Ziping). Zanimivo je, da avtorstvo te knjige prav tako pripisujejo Xu Da Shengu iz dinastije Song. Vendar se zdi, da gre pri tem lahko za posledico tega, da so dele Xu Da Shengove knjige San Ming Yuan Yuan Zhu vključili v Morsko globino po Zipingu, oziroma da je Xu Da Shenghovo delo predstavljalo celo osnovo za nastanek Morske globine po Zipingu. To delo je svojo klasično podobo dobilo med sredo 16. stoletja in sredo 17. stoletja, torej v času domače dinastije Ming (1368-1644). V tej obliki ta knjiga predstavlja najbolj poznano in popularno klasično delo o Štirih stebrih Usode. Obenem je to verjetno tudi prvo celovito enciklopedično delo s področja Štirih stebrov. Uvod k temu delu obravnava začetek dneva ob polnoči in solarni začetek leta. To delo obravnava tudi Zvezde (Shen Sha), (iz)ločeno od njih pa kot posebnost šole Zi Ping tudi tehniko tim. Deset božanstev.

V času dinastije Ming je nastalo tudi Sotočje treh koledarskih Usod (Sanming Tonghui), s skoraj 700 stranmi prav tako delo enciklopedičnega značaja, ki ga je napisal mojster Wan Min-ying in to je verjetno najpomebnejši tekst o poznavanju “struktur”, prav tako pa ponuja tudi obravnavo debel in vej iz vidika medicinskega Bazija. To delo prav tako loči med Shen Sha in Desetimi božanstvi, Wan Min-yingova novost pa je, da je na osnovi razmerja med dnevnim in urnim stebrom oblikoval klasifikacijo različnih Usod. To lahko pomeni, da je pod vtisom koledarske metode Zi Wei Dou Shou, katere glavne zvezde so določene prav s pomočjo ure, skušal dognati kvaliteto posameznikovega življenja, ki je običajne tehnike ne razkrivajo. Sotočje treh koledarskih Usod med drugim navaja genealogijo mojstrov Usode do Xu Da Shenga. Xu Zi Ping naj bi znanje posredoval Chong Xuju, nato pa se je znanje predajalo v liniji Chong Xu – Daohong – Qian Tang – Xu Da Sheng. Tudi po tej poti se torej zdi najbolj verjetno, da je Xu Da Sheng živel v poznejšem obdobju dinastije Song.

Tudi delo z naslovom Odtekajoče nebeške esence (Di Tian Sui) izvorno prihaja še iz časov dinastije Ming, v današnji obliki pa je bila dopoljnjena v dinastiji Qing. Po legendi naj bi to delo nastalo že v času dinastije Song, ko naj bi ga napisal mojster Jing Tu. Vendar pa je besedna zvezda Jing Tu del nejasnega kripta v uvodu, tako da lahko pomeni vse kaj drugega kot pa ime mojstra, ki bi delo napisal. Knjigo naj bi po drugih informacijah napisal mojster Liu Ji / Liu Bowen, ki je živel v 14. stoletju, v času nastopa dinastije Ming, vendar tudi ta informacija ni zanesljiva. Prvi komentar je delo doživelo v poznem obdobju Ming, ko se ga je lotil mojster Chen Suan, zato nastanek dela lahko z gotovostjo umestimo v obdobje Ming. Po letu 1820 je delo dobilo nov komentar, ki ga je napisal Ren Tieqiao. Odtlej je poznano z imenom Podrobna obrazložitev Odtekajočih nebeških esenc (Di Tian Sui Chan Wei). V tej obliki vsebuje veliko povezav s tradicionalno kitajsko medicino, pet elementov pa obravnava tudi skozi doživljanje posameznika (Yong Shen, Xi Shen…).

V času mandžurske dinastije Qing (1644- 1911) je nastalo še več pomembnejših del. Po eni strani novi komentarji in nova dela predstavljajo korak naprej v proučevanju Štirih stebrov Usode. Toda po drugi strani ne smemo pozabiti, da  so ta dela in komentarji nastajali v času osovražene tuje dinastije, ki ji Kitajci niso hoteli predajati pravilnega znanja. Pravijo npr., da so toliko popačili izvorni Taiji Quan, da tehnika ni bila več dovolj učinkovita, v čas dinastije Qing pa lahko postavimo tudi inflacijo Shen Sha v Baziju in Zi Wei Dou Shuju, zaradi česar se je tehnike zvezd oprijel slab sloves. Pri preučevanju besedil iz mandžurske dinastije moramo biti torej zelo previdni. Koncept povezovanja 28 (še sideralnih?) ozvezdij s skritimi debli je kratkotrajno poglavje v zgodovini teorije Štirih stebrov,  in se v času dinastije Qing zaradi teoretične šibkosti preneha uporabljati. Toda v času te dinastije se v ozadje pomakneta tudi pristop Nayina in Dvanajstih palač življenjskega cikla, pri čemer gre lahko tudi za zavajanje.

Eno izmed glavnih del iz obdobja Qing se imenuje Dragoceno zrcalo za črpanje znanja (Qiongtong Baojian) in naj bi ga napisal mojster Yu. Tudi to delo obravnava “strukture” elementov v stebrih Usode. Razlaga tudi stebre izmed šestdesetdelnega cikla Jia Zi. Na osnovi razmerja med Vladarjem dneva oziroma posameznim deblom in mesečno vejo določa načine iskanja ravnovesja z izbiro primernih debel. Čeprav v času dinastije Qing kot rečeno pride do opuščanja uporabe Dvanajstih palač življenjskega cikla, tovrstna razmerja predstavljajo teoretično nadgradnjo Dvanajstih palač življenjskega cikla! To odpira vprašanje ali je Dvanajst palač življenjskega cikla res tako nepomembnih kot to od časa dinastije Qing trdi večina preučevalcev Štirih stebrov Usode. Res pa je, da nekateri preučevalci pravijo, da podatki o načinu iskanja ravnovesja z izbiro primernih debel niso zmeraj dovolj zanesljivi.  Je dragoceno in sporočil polno ogledalo res le ogledalo? Dragoceno zrcalo je v tridesetih letih 20. stoletja komentiral mojster Xu Le Wu.

Omeniti velja še Zi Pingov komentar (Zi Ping Zhen Quan) in Opombe k Zi Pingovem komentarju (Zi Ping Zhen Quan Ping Zhu). Zi Pingov komentar  naj bi nastal v 18. stoletju, spisal naj bi ga mojster Shen Xiao Zhan. Opombe k Zi Pingovem komentarju so razširjeno delo. V komentarju zasledimo sistematično predstavljen sistem Desetih božanstev, strukture Desetih božanstev deli na občutljive, ki potrebujejo spodbudo, in na neobčutljive, ki na splošno potrebujejo omejevanje. Delo obravnava tudi združitve in trke ter razpravlja o primerni mesečni veji za uveljavitev združitev.

Poudariti velja, da se razen Knjige koledarske Usode iz 9. stoletja, ki izvorno pripada stari šoli, vsa našteta dela ukvarjajo z Zi Pingovo šolo. Temeljna značilnost Zi Pingove šole je, da skuša določiti moč Vladarja dneva in na tej osnovi ugotoviti kateri elementi oziroma debla na nas delujejo bolj blagodejno in katera bolj obremenilno. Vzporedno z razvojem Zi Pingove šole se razvija metoda San Xi, ki vsebuje nabor iz vseh vetrov nabranih tehnik, in ki večji poudarek daje Zvezdam. Iz Zi Pingove šole se je osamosvojila Šola slepih (Mang Pai). Šola slepih se ne ukvarja z vprašanjem moči Vladarja dneva, ampak na osnovi Desetih božanstev, sezon, zvezd Kong Wang, trkov, združitev in kazni ljudi razvrsti v štiri tipe: bogati, spoštovani, običajni in revni.

Vsekakor že zaradi zgodovinskega in teoretičnega zaledja Zi Pingova šola ostaja najprimernejše izhodišče študija Štirih stebrov Usode. Trenutno že potekajo številni projekti prevajanja klasičnih del. Dokler pa Zahodni svet ne bo imel neposrednega dostopa do ključnih tekstov in njihovih ustreznih komentarjev Zi Pingove šole, se bomo morali zadovoljiti s skromnejšim obsegom javno dostopnega znanja, in pa z neposrednim izobraževanjem pri vzhodnjaških mojstrih glede naprednejših tematik. To žal pomeni, da kompleksnejši razvoj teoretičnega pristopa na Zahodu skorajda še ni mogoč.

Vabljeni tudi k obisku Spiralinega programa MANIVITA (več informacij dobite v Spirali):

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

Comments are closed.